Dvodnevni pobeg med Kamniške vrhove (20.-21.07.2021) – 2. del

Na spletni strani Arso-ta je bila vremenska napoved, da se bo ponoči nebo popolnoma razjasnilo in bom lahko onemel ob prečudovitem zvezdnatem nebu in lučkah v dolini. Zato je ta dan prva budilka zazvonila ob pol treh zjutraj. Kaj hitro sem ugotovil, da so med mano in zvezdami še vedno gosti oblaki. Pravzaprav so bili oblaki kar vse okoli bivaka. Tako sem se le ponovno zavil v spalno vrečo in ponovno zaspal.

Za ta dan je bil sončni vzhod napovedan za okoli pol šestih. Torej, da bom ujel še jutranjo zarjo in ves čar prebujanja novega dne je bila naslednja budilka nastavljena na peto uro zjutraj. Z veseljem ugotovim, da oblaki niso več tako gosti in se proti vzhodu celo jasni ter se bo dalo opazovati sončni vzhod. Še bolj pa sem se razveselil, ko sem ugotovil, da se pred vrati bivaka pasejo gamsi. V tisti nežni jutranji zarji so izgledali res prečudovito. Nepremično sem jih občudova z odprtimi usti v vsej njihovi mogočnosti in lepoti, ter nisem mogel dojeti kakšen privilegij imam jih videti takole čez okno bivaka na radzalji par raztežajev roke. …neprecenljivo.

Ura je bila že malce čez pol šest in gamsi so odskakljali stran od bivaka ter sem tako lahko, z mirno vestjo brez, da bi jih zmotil, odprl vrata in stopil na svež jutranji zrak. Nebo nad Tursko goro je že gorelo v živo oranžni barvi in ni mi bilo treba počakati dosti, da se je iza grebena posvetil prvi sončni žarek. In nov dan se je rodil … waaaaaaw. Vse je bilo še toliko bolj čarobno saj so bili okoli Turske gore oblaki ter meglice. Ker pa sem imel ravno takšno srečo, da sem lahko med vsemi temi meglicami videl sončni vzhod čez majhno jasnino med vsem tem puhom je bilo doživetje res pravlično. Uglavnem, ne morem najti primernih besed, ki bi lahko opisale to lepoto trenutka.

Nato si le vzamem nekaj časa, da si pripravim zajterk, ga pojem, ter pospravim stvari v nahrbtnik. Ko je vse spakirano je bivak spet v takšnem stanju kot je bil pred mojim prihodom in lahko odrinem proti Mlinarskemu sedlu.

Ob poti proti sedlu me iz bližnjih hribčkov radovedno opazujejo gamsi. Prav tako pa ob pogledu nazaj opazim, da se je pri bivaku ustavil že prvi zasledovalec, pred katerim sem sedaj imel morda le kakšnih petnajst minut prednosti.

Ko pogledam čez Mlinarsko sedlo proti Jezerskemu se pod mano razteza belo morje, s soncem obsijanih, puhastih oblakov. Pogled je res prav nebeški. Malo postojim, potem pa me zaradi dokaj močnih sunkov vetra zazebe in si moram nadeti vetrovko ter nadaljevati pot proti Grintavcu.

Pot po grebenu postane hitro zahtevnejša ter kmalu pridem do prvih jeklenic. Končno si lahko nadenem samovarovalni komplet za katerega sem že mislil, da ga nosim s seboj zaman. Pot nadaljujem ob spremstvu jeklenic čez dokaj izpostavljen teren, kjer se levo in desno v globino raztezajo pečine. Na desni strani pa v globinah na Spodnji Ravni zagledam tudi Češko kočo, ter upam, da sta tuja planinca, katera sem srečal prejšnji večer le srečno dosegla svoj cilj.

Malo pod vrhom Grintovca splezam še čez par klinov in že sem na vrhu. Zmaga! Na vrhu se pojavim v “polni plezalni opremi” in takoj pritegnem pozornost starejšega para, kjer je gospo zanimalo od kje sem prišel. Prijetno pokramljamo, nakar onadva kreneta nazaj proti dolini, jaz pa zasedem klopco in se razkomotim. Posnamem par fotk, se pocahnem v knjižico, poštempljam svojo knjižico, ter še malo uživam v prelepem razgledu na okoliške vrhove ter z belimi oblaki zakrito ljubljansko kotlino. Nato nadaljulem pot čez streho proti Kokrškemu sedlu.

Ker prejšnji večer pred spanjem nisem šel do bližnjega snežišča po sneg in si nisem obnovil zaloge vode mi je sedaj ostalo le še par požirkov vode. Katere si privoščim pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu. Razmišljam ali naj nadaljujem pot še proti Kalškemu grebenu ter nato v dolino po lovski poti. Vendar se odločim, da imam dovolj. Vode nimam več in ker želim izlet ohraniti v samozadostnem duhu le te tudi ne kupim v koči. Poleg tega pa imam občutek, da bo čisto prav, če se tukaj usmerim proti dolini. In tako sem tudi storil.

Ko pridem v gozd pod Kokrškim sedlom v hudourniški strugi zagledam mokro skalo po kateri tiho teče zelo majhen “potoček” vode. Ker sem brez vode in še vedno žejen se ga zelo razveselim. Vendar plastenke si s to vodo ne moram napolniti, saj “potoček” njiker ne tvori “splapu”. Vse kar lahko naredim je, da grem na kolena ter usnice prislonim na skalo ter posrkam dva ali tri požirke vode. To parkrat ponovim in žeja je že pozabljena. Nato pa direktno v dolino.

Predno pa zapustim te konce si seveda moram ohladiti noge v tamkajšnem potočku Krvavcu. Ustavim se na parkirišču kjer se cesta odcepi proti Kurji dolini, razgrnem brisačo na prodnato nabrežje potoka, ter noge namočim v hladno vodo. Po dvodnevni hoji od tega res ni boljšega občutka. Poslušam žuborenje vode, gledam zelene gozdove okoli sebe, vpisujem spomine v svojo beležko in ena ura mine kot bi trenil. Ves prerojen pospravim stvari, se spokam v avto ter vrnem nazaj v civilizacijo.