Dvodnevni pobeg med Kamniške vrhove (20.-21.07.2021) – 1. del

Načrt je šel po gobe že prvi dan zjutraj … še predno sem sploh stopil iz avtomobila. Vendar na koncu se je vse poklapalo in imel sem se super. Na koncu je turca izgledala takole: Konec – bivak pod Skuto – bivak pod Grintovcem – Mlinarsko sedlo – Grintovec – Kokrško sedlo – Konec.

Plan za ta izlet se je na začetku glasil nekako takole: Štartam pri spodnji postaji nihalke za na Veliko planino, skočim čez Konj-a do Kocbekovega doma na Korošici in nato po grebenih in Vrhovih levo proti Kamniškem in Kokrškem sedlu. V kolikor se naveličam se spustim v dolino ter proti avtu, če bi mi bilo pa slučajno premalo pa lahko nadaljujem naprej vse do Krvavca.

Vendar, ko sem zjutraj bral vremensko napoved za visokogorje me je vse bolj začenjal skrbeti del napovedi kjer se je za okoli poldneva napovedoval dež in nevihte. Torej velika verjetnost je bila, da bi me nevihte ujele ravno nekje na poti od Konja proti Kocbekovem domu in bi si bil prisiljen poiskati zavetje v kakšni jami ali skalnem previsu. Kar se mi je sicer res slišalo razburljivo ampak vendarle ni spadalo v okvire tega izleta. Tako sem se odločil, da izberem destinacijo, kjer bom imel v bližini bivake in/ali koče v katere se bom lahko v primeru slabega vremena tudi zatekel. No, in s temi novimi pogoji je bil tudi nov načrt že kar hitno na dlani … za začetek odrinem iz Konca proti Skuti, ter se v primeru slabega vremena zatečem v bivak pod Skuto ali bivak pod Grintavcem.

Parkiram v Koncu ter zagrizem v klanec po nemarkirani poti čez Žmavčarje. Kaj hmalu, na najstrmejšem delu poti, srečam dva mlada tuja pohodnika, ki se spuščata v dolino. Prizor je bil smešen in žalosten hkrati. V navadnih nizkih športnih čevljih, pripravljena bolj za na Šmarno goro kot za kaj drugega, ter od drčanja po klančini usrana po svojih zadnjih plateh. Po parih besedah, med tem, ko sta se drčala mimo mene, ugotovim, da se dejansko vračata iz večdnevnega izleta iz gora in nista le malo višje zaradi nepripravljenosti obračala, kot sem sprva upal. Večkrat mi zaželita srečno pot kot, da verjameta, da me zgoraj čaka sam pekel. Še vedno šokiran jima tudi jaz zaželim, da srečno premostita še tistih 200m višinske do doline ter nadaljujem svojo pot.

Že po 15 min sedaj srečam dve mladi tuji planinki … takšni dve, ki bi ju z veseljem zvečer videl na pragu svojega bivaka. Tukaj je bila slika popolnoma drugačna. Bili so gojzarji, bila je čelada in punci sta bili videti, da nista bili prvič v gorah. Nasmeh, pozdrav in nadaljeujem svojo pot ter poizkusim se ne preveč očitno ozirati nazaj.

Takšni solo izleti so zame skoraj zmeraj v duhu samozadosnosti. Ravno zato se po prečkanju melišča v zgornjem delu doline oz. grape, kjer pot preide na prva travnata pobočja, nadvse razveselim curljajočega zvoka vode, ki ob poti teče preko mokrih skal. Liter domače Ljubljanske vode brez pomislekov zeksam, samo zato, da jo lahko nadomestim s svežo gorsko vodo. Spočit in z obnovljenimi zalogami vode nadaljujem proti bivaku pod Skuto.

Pri bivaku pod Skuto se ne ustavljam saj izgleda, da že ima goste. Raje se ustavim par metrov višje, kjer si prisvojim svoj hribček z lepim razgledom na bivak in celotno Kamniško dolino. Čas za “piknik”.

Med malicanjam, uživam v razgledu, oblačkih, ki se vozijo mimo mene in me kdaj pa kdaj zavijejo v meglo ter pogledih na mogočno skalovje Skute, Turske gore, Brane in okoliških gora. Ker mi je lepo in imam časa na pretek se zasedim dokler preko Kokrškega sedla ne zagledam temnih oblakov, kateri se poizkušajo stisniti med stenami Kalške gore in pobočji Grintovca v Kamniški kot. Vrh Skute pa se hkrati tudi zavije v meglo. Nesiguren, kaj bi bilo najbolje narediti raje še malo ostanem na območju Malih podov, v relativni bližini bivaka, ter izkoristim še vedno sončno vreme nad mano in čarobnost plesa oblakov.

V bližini razpotja Skuta-Rinka-Turska gora ponovno srečem tujega planinca. Ker prčkam po telefonu, gledam radarsko sliko padavin, berem zadnjo vremensko prognozo in se praskam po glavi kam bi se odpravil mu verjetno delujem zelo izgubljeno. Verjetno je bil prepričan, da je ponovno naletel na človeka, ki je čisto nepripravljen in prvič v gorah. Tako, da se mi je najin pogovor zdel kar malo neroden … z majhno mero pokroviteljstva z njegove strani in kakšnim zavojom z očmi medtem, ko mu probam razložiti svoj improviziran načrt v katerem navajam le moje opcije in nobenih konkretnih trdnih odločitev. Ko se razideva sam še malo prtehtam trenutne razmere ter se naposled le odločim, da pustim Skuto in Tursko goro za kdaj drugič ter se odpravim proti bivaku pod Grintavcem.

Do bivaka pod Grintovcem pridem brez problemov. V zavetju bivaka se preoblečem, malce razkomotim ter še nekaj pojem. Sedaj je ura že okoli šestih popoldan in vedno bolj me mika, da bi v bivaku tudi prespal. Glede na to, da je vremenska napoved za naslednje jutro kristalno čisto nebo in velika možnost občudovanja zvezdnatega neba se dokaj hitro tudi odločim, da bom to noč prebivakiral v bivaku.

Ob sedmih se iz smeri Malih podov prikažeta še zadnja dva planinca. Prav tako je šlo za dva tuja planinca, par, katera sta mi razložila, da nista pričakovala tako zahtevne poti in, da morata nekako priti do Češke koče na Spodnjih Ravneh. Razložim jima, da poti čez Mlinarjevo sedlo ne poznam, vendar na zemljevidu izgleda pot izjemno zahtevna (kasneje doma ugotovim, da je to pravzaprav zelo zahtevna Frischaufova plezalna pot), na kar opozarjajo tudi trikotniki s klicajem na smerokazih. Razložim jima, da imata le dve možnosti: Ali prenočita z mano v bivaku ali pa poizkusita prečkati Mlinarsko sedlo. Na koncu se odločita, da glede na to, da imata še 3 ure sončne svetlobe in za rezervo tudi naglavne svetilke, da bosta poizkusila prečkati Mlinarsko sedlo. No vrnila se nista in resnično upam, da sta srečno prispela do Češke koče.

Pripravim si bivak za spanje, opazujem vrhove v zarji počasi zahajajočega sonca in ura je bila en, dva, tri devet. Okoliške vrhove je zajela tema, začelo se je še bolj oblačiti in čas je bil za spanje.