Ena lepa in po domače rečeno »u izi« dvodnevna turica po vrhovih okoli prečudovitih Kriških podov. Na hitro opisano se je tale naša pot glasila takole: »Iz doline Vrat na Bovški Gamsovec. Naprej na Razor. Prespat na Kriške pode. Zjutraj pa še skok na Stenar in nazaj v dolino.« No kako se je pa glasila celotna dogodivščina pa malo bolj zgovorno v nadaljevanju.
Tokrat sem se naši tričlanski druščini, ki je po hribih hodila in raziskovala že od ponedeljka, pridružil v četrtek zjutraj. Ob šest pa plus kakšnih deset minut, na parkirišču na koncu ceste v dolini Vrat. Mimogrede, da še omenim, parkirišče je seveda plačljivo, cena parkiranja za neomejeno število dni pa je tokrat znašala 6€. No, en dva tri smo pripravljeni in odrinemo v smeri poti čez Sovatno. Pot je zelo lepa in oči se kar ne morejo nagledati mogočne Triglavske severne stene. Drugače pa pač tako kot je velikokrat pri teh poteh, ki vodijo v hribe – tudi ta je obrnjena navkreber in je treba malo zagristi v kolena.
Ker so imeli fantje za sabo že tri dni skakanja po gorah sem sprva mislil, da bom v prednosti saj sem bil še na sveže spočit. A kako sem se zmotil. Že od samega začetka sem jih komaj lovil. Ko so govorili kako so bili na Ciperniku, Visoki peči in Mangartu jim je bilo kar težko za verjeti. Izgledali so še tako sveži in polni energije kot da v teh treh dneh sploh niso zapustili svoje postelje.
Drugače pa pot čez Sovatno po mojem subjektivnem mnenju ni kaj dosti zahtevna, le v zgornjem delu je bolje pohodne palice pospraviti na nahrbtnik, se oprijeti jeklenic in stopiti malce bolj previdno. Ko pa je strmi del za nami smo pa že tako ali tako na sedlu Dovških vrat in se pred nami odpre pogled na »ravnico« kriških podov.
No pri sedlu Dovških vratih se naša družba loči. Dva se odločiva, da se vsekakor splača vzeti čas še za 45 minutni »side quest« in osvojiti vrh Bovškega Gamsovca. Dva pa sta slednji vrh osvojila že v sezoni prejšnjega leta in ju je zato bolj vleklo na pivo k Pogačnikovem domu.
Pot na Bovškega Gamsovca je speljana preko njegove prepadne zahodne stene in kljub temu, da je lepo opremljena s klini ter jeklenicami je bilo pri tistih parih planincih, ki jih srečava tekom poti mogoče opaziti, da si pot ravno zaradi izpostavljenosti zasluži zahtevno oznako. Prav tako pa se je pri skupinici, ki je s sabo imela dva otroka videlo, da bi jim prav prišla tudi kakšna vrv za varovanje otrok.
Osvojiva vrh. Razgled res odličen. Vidiva, da druga dva pri Pogačnikovem domu že veselo pijeta pivo. Vpiševa se v planinsko knjižico. Za par minut se zaklepetava še s planincem, ki je ravno ta čas na skupaj z nama na vrhu. In nato že hitro nazaj proti Dovškim vratom in nato naprej do Pogačnikovega doma, kjer tudi midva dočakava svoj hladen radler.
Ker je za ta dan v planu še Razor je pavze pri koči dolga le za kakšne dobre pol urice. Iz nahrbtnikov zložimo vse česar ne potrebujemo za vzpon in prej 15 kilogramski nahrbtnik je sedaj mnogo mnogo lažji. Tako, da proti Razorju kar poletimo.
Glede same poti od Pogačnikovega doma do vrha Razorja sem imel pa kar malo mešane občutke. Začne se lepo. Potem je vmes malo zahtevnejši del. Potem je ponovno nezahtevna a gruščnata pot … pač razorano kakor že samo ime Razor namigne. In podobno naprej vse do zadnjega dela kateri zahteva malenkost plezanja in zaradi katerega je potrebno celo pot iz doline vleči s sabo varovalni komplet.
Kljub temu, da smo se zelo velikokrat spraševali ali bi sploh vzeli s sabo varovalne komplete moram reči, da je varovalni komplet na temu delu poti nuja za varno prečkanje. Konec koncev smo po dolgi poti že utrujeni, »lojtrca« iz skob je še malenkost previsna in verjetnost za napako je večja. Tako, da ja … varovalni komplet je nuja … pa čeprav le za zadnje tri minutke vzpona.
Na vrhu je ves trud seveda stokrat poplačan. Razgled pa prav tako kot na vsakem vrhu unikaten in z besedami težko opisljiv. Preprosto veš, da si za ta dan dosegel svoj cilj, tisti trenutek stojiš dosti višje kot 99,9% ostalih Slovencev in občutek je naravnost fenomenalen.
No za pot navzdol nisem imel mešanih občutkov … preprosto ni mi bila všeč. Vsepovsod ogromno grušča, ki je za po vrhu raztresen še po gladkih skalah in občutek imaš kot da hodiš po frnikolah. Med sestopom iščeš čiste in trdne skale kam lahko stopiš, kam lahko skočiš, pa jih kar ni in ni za najti. Tako, da je treba stopati počasi in previdno. Pa se kljub temu še kdaj kam zapelješ.
Ko pridemo nazaj v Pogačnikov dom na Kriških podih se prijavimo za nočitev. Mimogrede … na ta datum je bila cena polpenziona (večerja, sladica, nočitev in zajtrk) po osebi 35€ za člane planinske zveze in 50€ za nečlane. Sledi večerja, srkanje piva na ležalnikih, ponotranjanje občutkov iztekajočega se dne in občudovanje gora v prečudovito rdeči večerni zarji.
Predno se odpravimo spat se v jedilnici še malo podružimo s planincem iz Bovške strani s katerim smo klepetali že na poti iz Razorja. Spotoma naredimo hiter plan za naslednji dan. In malo pred enajsto zvečer spat.
Dogovor za zjutraj je, da se zbudimo tako, da ujamemo zajtrk ob 6ih. Ker sem se navajen zbujati ob 5ih seveda v postelji nisem zdržal do 6ih. In sem pred zajtrkom skočil še na en hiter sprehod proti Spodnjemu Kriškemu jezeru. Jutra v gorah so naravnost pravljična. Svežino svežega jutranjega gorskega zraka začutiš prav ob vsakem vdihu v prav vsakem pljučnem mešičku svojih pljuč. Ko se po travnatih zaplatah pod kočo še pase kakšen mlad kozorog se nežni žarki rdečega jutranjega sonca že počasi začnejo dotikati najvišjih skalnih vrhov okoliških dvatisočakov. Prav vse pa je zavito v takšen spokojni mir in takšno prečudovito tišino, da se spodaj iz oddaljene doline Trente sliši celo šumenje Soče. Takšen trenutek bi lahko opisal s še tisočerimi besedami in stavki pa nebi mogel približati tega izjemnega občutka tako kot si zasluži nekomu, ki tega še nikoli ni doživel tudi sam. To so tisti trenutki, ki ti pokažejo zakaj se je vredno vstati takrat, ko ostali še trdno spijo v svojih toplih posteljah, ti pa že dobre dve uri, čisto prešvican, rineš po trdi temi v strm hrib. No, zaradi tega! Vendar tokrat sem imel ta ogromen privilegij, da sem moral le stopil iz planinske koče in že sem bil točno v središču te pravljične pokrajine.
Do spodnjega jezera na žalost nisem prišel. Sem se na poti navzdol preveč obiral z občudovanjem in vsrkavanjem vsega tistega prečudovitega kar me je tisti trenutek obdajalo. Zmanjkalo mi je verjetno le kakšnih 5 min. Tako, da sem jezero videl dokaj od blizu, le čisto do njega pa na žalost nisem imel več časa priti saj je dogovor le dogovor in točno ob 6ih sem moral biti nazaj v koči na zajtrku.
Za zajtrk nam med ponujeno izbiro petih zajtrkov (kruh in marmelada, hrenovke, vmešana jajca in vmešana jajca s slanino) vsem še najbolj zapašejo vmešana jajca in zraven tisti domači kruh za katerega sem prepričan, da ga vsak dan spečejo v koči ter je prejšnji večer tako dobro pasal zraven jote, da smo morali iti prosit še za malo. Vse bolj ko ne kar zmečemo vase, spakiramo nahrbtnike in že smo na poti proti Dovškim vratom. Ker so za okoli poldneva napovedane prve nevihte je za ta dan v planu le še Stenar.
Prav na sami poti pod ostenjem Stenarja pa eden najlepših prizorov živalskega sveta kar sem jih kdaj koli videl v gorah. Kozorogi. In to veliko kozorogov. V jutranji senci mogočne gore lenobno poležavajo po skalah in nas mirno gledajo kako mi, za njih verjetno zelo čudni turisti, počasi in okorno stopamo skozi njihov domači svet. Ni videti, da bi se kaj dosti ozirali na našo prisotnost. Mladi samci si preko igre trkanja rogov že počasi utrjujejo svoj družbeni položaj v tropu. Starejši samci pa vse to le umirjeno spremljajo iz višje ležečih skalnih polic.
Vse skupaj izgleda že kar malce neverjetno. Kozorogom se sedaj približamo že na par metrov razdalje oni pa nič. Ko počasi izničujemo še tistih par metrov razdalje in nakazujemo, da želimo prečkati ravno po tisi planinski potki na kateri oni stojijo se naposled, na varianto »pa dobro, če že ravno morate«, le začnejo lenobno premikati po stezici naprej. Mi pa tako počasi kot so oni hodili pač kakšen meter ali dva za njimi. In to, ko rečem kakšen meter ali dva za njimi tudi čisto resno mislim kakšen meter ali dva za njimi. Naposled se le odločijo, da jim naše zasledovanje ni več všeč in skočijo na kakšnih slabih deset metrov višje ležeče skale. Mi pa, še vedno s telefoni in fotoaparati v rokah, ozirajoč se nazaj, nadaljujemo svojo pot.
No, en dva tri in smo že tudi na vrhu Stenarja. Ker se iz doline že dviga morje belih meglic, pa še vremenska napoved napoveduje da se približuje slabo vreme, se na vrhu ne obiramo predolgo in jo raje kar hitro popihamo nazaj v dolino.
Nazaj v dolini pri Aljaževem domu v Vratih smo ravno pravi čas, da se lahko še malo usedemo in spočijemo. Nato pa hitro proti Kranjski gori še na kosilo, kjer se pa že na polno ulije dež. A k sreči smo že varno pod streho, jemo zasluženo kosilo in s strahospoštovanjem občudujemo kako strele neizprosno udarjajo po vrhu Špika in njemu bližnjih vrhovih.
