Mala, Velika, Zadnja in poscana Mojstrovka (24.07.2021)

“Hanzova pot je ful zakon!”, “Na Hanzovi poti so zajle!”, “Enkrat mormo it po Hanzovi!” … uglavnem, takole se je stopnjevalo že celo poletje. In na koncu se nas je le zbrala lepa skupinca pogumnežev, ki je rekla: “Sedaj je pa čas, da premagamo še tole Hanzovo pot na Malo Mojstravko.”

Dogovor je bil, da se iz Vršiča štarta ob 5:30 zjutraj. Vendar seveda sem imel željo poizkusiti posneti še par nočnih fotografij okoliških gora v mesečini polne lune in zato je bil štart iz Ljubljane že ob dveh zjutraj. Na koncu fotografiranje ni ravno uspelo, saj je bilo nekaj oblačnosti, slaba vidljivost, ter še predno sem uspel nastaviti fotoaparat na dolge ostevlitve se je začelo že daniti. Tako, da je bilo pač več časa za občudovanje gora v jutranji zarji.

Ko smo se vsi zbrali in oprtali nahrbtnike se je sonce še vedno skrivalo za Martuljškimi gorami. A že po parih minutah hoje smo se razveselili prvega sončnega žarka, ki je posijalo čez greben nekje v okolici gore Rušica. In tudi postanek za slačenje je potem zelo hitro sledil.

Prispemo pod ostenje NŠG (Nad šitom glava) kjer si nadenemo čelade in samovarovalne komplete. Nato pa nadaljujemo v steno, kjer je speljana zelo zahtevna vendar izredno lepa Hanzova pot proti Mali Mojstrovki. Ob poti nas skoraj konstantno spremlja jeklenica, kjer je pa ni, ali pa je konec prve in začetek druge malo bolj narazen je pa potrebno malo več previdnosti, saj so pod nami konstantno strme stene. Pot je zelo zahtevna le z vidika konstantne strnime, ki nas obdaja, drugače pa z malenkosto plezanja tu in tam lepo prehodna. Seveda pa je plezalni pas, samovarovalni komplet in čelada (pa da sploh ne omenjam primerne obutve) nujna oprema za varno prečkanje. Na žalost se par urc kasneje srečamo s skupino planincev, ki se pohvalijo, da so Hanzovo pot prečkali brez slednje opreme. Debelo jih pogledamo in takoj nastane tista nerodna tišina, ko nihče ne ve kako bi se odzval na ravnokar slišano – oboji, v tišini, le sramežljivo povesimo glave in nadaljujemo vsak svojo pot. No, mi k sreči prispemo na ravnino pri NŠG brez srečanja s podobnimi primerki. Tam se za minutko ustavimo ter pospravimo pasove in samovarovalne komplete in že finiširamo proti vrhu Male Mojstrovke.

Na vrhu itak obvezno slikanje. S krohotanjem, medsebojnim prijateljskim zbadanjem in zbijanjem šal na račun gorskih instagram lepotic, katerih slike hočemo v šali poustvariti tudi mi, zberemo kar nekaj smehljajočih pogledov prisotnih planincev. Ko požanjemo tistih pet minut namišljene slave, se naužijemo lepot nezemeljske okolice in seveda pofočkamo v vpisno knjižico ter nadaljujemo pot preko melišč proti vrhu Velike Mojstrovke.

Malo pod vrhom Velike Mojstrovke pot vodi čez lepe skalne plošče, katerih smo se res nenavadno prijetno rezveselili. Verjetno zato ker je za trenutek plazenje čez skale in grušč zamenjala skoraj da popolna cesta proti vrhu. No, na vrhu ponovimo vajo iz M. Mojstrovke in še malo nazdravimo naše zmage z domačo medico in gin-om, ter seveda čokolado in arašidi. Nato pa po grebenu krenemo še do Zadnje Mojstrovke.

Prvotni plan je bil, da osvojimo tudi Travnik. Vendar ker tega dela poti ne poznamo, in tudi vidimo, da se je nekaj planincev pred nami na tej poti raje obrnilo, se rajši odločimo, da na Zadnji Mojstrovki obrnemo in pustimo Travnik za drugič. Tako se, predno resnično obrnemo, na vrhu Z. Mojstrovke še malo razkomotimo, ter uživamo še kakšne pol urce. Med tem časom se iz strani Trente na vrh pripeljeje tudi megla in čas je za odhod.

Med vračanjem po grebenu, med Zadnjo in našo “Veliko Mojstrovko”, je še en vrh (višine 2369m in je verjetno to tista t’prava Velika Mojstrovka in ne tista malo bolj severo-vzhodno, katera je visoka le tri metre manj ter smo jo mi vedno naslavljali kot Velika Mojstrovka). Na tem vrhu nas je večina začutila klic narave in zato smo se “razbežali” vsak v svojo smer in hitro opravili tisto manjšo potrebo. Vrh pa bo tako za nas ostal v spominu kar kot poscana Mojstrovka.

Pri vračanju po melišču pod Malo Mojstrovko ponovno opazujemo planince oz. turiste, ki se v visokogorje podajajo brez primerne obutve. Ter nekateri med spuščanjem tudi sami pri sebi ugotavljajo, da bi bilo bolje imeti na nogah nekaj kar nudi več opore in sigurnejši korak.

Ko prestopimo Vratca in se odpre pogled na melišče, katero se razlega vse do ceste na prelazu Vršič se mi pošteno zasvetijo učke. In seveda dva najbolj zagreta za te stvari takoj zagrabiva priložnost in se zaženeva po reki belega grušča. Vidi se, da je melišče redno v uporabi tudi s strani drugih planincev in na veliko predelih že malo “zmankuje” kamenja. No vsekakor ob spuščanju izredno uživava. Najbolj pa uživava, ko malce “zgrešiva” in naju melišče pripelje med borovce, kjer doživetje postane bolj podobno zabaviščnemu parku s toboganom in tunelčki med borovci.

Do ceste prideva s približno petnajst minutno prednostjo pred kolegi. Zato skleneva, da to prednost izkoristiva za mrzlo pivo pri Tičarjevem domu. Ko še vsa bela od spuščanja po melišču stopiva na teraso doma ugotoviva, da sva imela nekaj občinstva. Malo naju v smehu zbadajo, če sva se izgubila in zašla med borovce. Vendar hitro s ševedno z velikim navdušenjem odvrneva, da kljub temu, da imajo prav in pot ni bila načrtovana je bila pot med borovci pravo doživetje in stokrat boljša kot navadna pot preko pustega melišča. Zas trenutek dobim občutek, da nisva izpolnila njihovih pričakovanj po šali na najin račun. Njihovi obrazi so se počasi obrnili proti pivom pred njimi in izgledalo je kot, da nama izkušnjo malce zavidajo, ali pa jim je zmanjkalo volje do šale, ker je očitno videti, da je bila to najina najboljša izkušnja verjetno celotnega izleta. Sedeva za mizo, si privoščiva pivo in počakava na našo ostalo druščino.

Ker pa seveda lačni nismo smeli oditi proti Ljubljani smo se ustavili še v Tonkini koči. Tam smo se okrepčali z odličnimi domačimi štruklji, kislim zeljem in pečenko. Seveda pa je vsem zravan pasalo še eno hladno pivo. Uglavnem top! Naposled, ko so bili želodčki polni in izlet zaključen kot se šika pa hitro nazaj proti domu se še malo spočiti – saj za zvečer smo bili že zmenjeni za Umeka pred dvorano Tivoli.