Tega ikoničnega cepina sem se pa sedaj že kar do dobra nagledal na instagramu in ostalih socialnih omrežjih. In seveda je bil, morda zadnje čase že res malce pozabljen med vsemi ostalimi plani, tudi plan, da grem na to Vrtačo tudi sam pogledati o čem je ves živ-žav okoli tega cepina. Pred parimi dnevi, ko smo popoldan skočili na Polhograjsko Grmado, je čisto spontano padla ideja, da gremo za vikend na Vrtačo (kot alternativna opcija za že nekaj časa planirani Prisojnik za katerega se nam ni uspelo uskladiti). In tako smo tudi storili.
Iz Ljubljane smo štartali ob 6ih. Sončni vzhod smo opazovali iz gorenjske avtoceste. In na Ljubelj smo se pripeljali malo pred sedmo uro, ko je bilo na parkirišču že kar nekaj pločevine. Plačamo tiste tri eure parkirnine za čez dan, se napravimo in štart je bil točno ob sedmih.
Poti sicer nobeden od nas ni poznal, vendar ni bilo kaj za zgrešiti. Proti koči na Zelenici vodi dokaj (za terence) lepa oskrbovalna cesta, ki jo lahko tudi sekamo po direktni planinski poti. Kar smo seveda s pridom izkoristili in do koče na Zelenici prišli v roku slabe urice.
Pot nadaljujemo preko pašnikov v gozd kamor nas v smeri Vrtače vodijo planinski smerokazi. Po kakšni minuti ali dveh pa zapora poti! Vsepovsod krave. …verjetno spet kakšna stavka. Dve planinki pred nami na poti ocenjujeta situacijo in ugotavljata kaj bi bilo za storiti. Mi se v zadeve rajši kaj preveč ne vmešavamo in blokado previdno obidemo ter nadaljujemo pot. Mislim, da sta planinki na koncu le raje posnemali nas kot pa kaj drugega.
Ko nadaljujemo pot pa že kaj kmalu srečamo tudi prve nasmejane pohodnike, ki se že vračajo proti dolini in so svoj izbrani vrh za ta dan verjetno že osvojili. Na naši levi strani pa se istočasno že tudi odpira ozek pogled proti Bledu, ki ga redno zakrivajo meglice. Tu pa tam morda pade še kakšna šala, zakaj spet hodimo navzdol, če pa moramo gor. Malo pred grebenom je na poti še en predel, kjer se prečka manjšo grapo in je potrebno biti malce bolj previden. Sploh v primeru, če so skale mokre. Drugače pa nam pot do grebena mine relativno hitro.
Ko stopimo na greben pa smo z glavami tako rekoč že v gosti megli. Prav tako nam na sproti pridejo tudi planinci, kateri nam povedo, da so zaradi spolzkega terena, predvsem pa zaradi tega, ker nimajo upanja, da bi na vrhu videli razgled, raje obrnili in se vračajo v dolino. Mi se ne damo kar tako in smo trdno odločeni, da stisnemo še tiste pol urce do vrha in vrh tudi osvojimo.
Skale, od megle, ratujejo res da vse bolj mokre. Korake je treba zaradi tega polagati malo bolj previdno. Vidljivost se hitro zmanjša na cca. 5 metrov. Ter vedno bolj se približujemo vrhu, bolj se krepi tudi veter.
Cepin komaj da najdemo. Hitro naredimo nekaj dokaznega gradiva za socialna omrežja in spomin. Videlo se tako ali tako ni nič. Par metrov naprej, na sosednjem vrhu, v megli, slišimo še pogovor planincev in se odločimo, da gremo raziskovat kaj je tam. Tako po naključju najdemo še tisti pravi vrh Vrtače z vpisno knjižico in žigom. Se hitro vpišemo, poštemplamo svoje knjižice in se, predno zmrznemo, napotimo nazaj v smeri od koder smo prišli.
Med vračanjem po grebenu smo se ustavimo še v zavetrju skal in še malce pomalcali. Seveda nismo bili edini, ki smo se tam skrivali pred vetrom, vendar kljub temu ni bilo preveč gneče. Ko smo se spočili in okrepčali pa počasi nazaj proti avtomobilu.