Včasih si moram zadati visoke cilje, ki me poženejo iz cone udobja in mi dokažejo, da zmorem premagati samega sebe ter doseči stvari za katere sem bil prej prepričan, da so mi čisto izven dosega. Takšni cilji, seveda ko jih dosežem, me neizmerno motivirajo in vedno pustijo za sabo zame posebno zgodbo na katero se s ponosom spominjam. In vsekakor je tudi ta zgodba ena takih.
Prepričanje »tek ni zame – in jaz nisem za tek«
V mladosti tek ni bil na mojem seznamu stvari, ki bi mi ravno kaj pogosto padle na pamet. Tekel sem ker so mi drugi tako rekli ali pa ker nisem želel biti deležen začudenih pogledov drugih, kondicijsko bolj pripravljenih. Nikoli pa nisem tekel zato ker bi sam tako želel. In tako sem že v otroštvu razvil do teka neko zamero, čudno prepričanje, da tek preprosto ni zame – in jaz nisem za tek. Pravzaprav se zgodba »šport in jaz« iz teh razlogov bere izjemno podobno. Z materialom »Zakaj je bilo pa temu tako« pa bi se verjetno dalo čisto lepo tudi doktorirati.
Ker pa sem tekače, in športnike na sploh, vedno občudoval zaradi njihove močne vztrajnosti in volje po doseganju zastavljenih ciljev kljub vsem naporom, ki jih takšno početje spremlja. Ter po drugi strani tudi po zaslugi moje malenkost »tekmovalne« narave, ki bolj kot kogarkoli drugega najraje izziva svoje lastne sposobnosti. Sem naposled v zadnjem desetletju le nekako spreobrnil svojo mladostniško mentaliteto v pravo smer ter posledično postopoma tudi bolj vzljubil aktivnosti, ki prevetrijo pluča ter poženejo celotno telo v pogon.
Prvi klik v glavi, ki mi je nekako na skrivaj v misli posadil prve zametke misli o teku in željo po udeležitvi na kakšnem tekaškem dogodku je bil verjetno enkrat v času mojih študentskih let. Takrat nama je prijatelj zrihtal vikend študentsko delo v okviru priprave Ljubljanskega maratona. In med gledanjem vseh teh raznolikih tekačev, ki so tekli mimo naju (mnogo jih je bilo čisto navadnih rekreativnih tekačev in kar nekaj tudi takih, ki so dajali vtis kot, da je to njihov prvi tek sezone), se mi je utrnila misel – »Če zmorejo oni, potem bi verjetno zmogel tudi jaz.«. In še danes mi jasno zakaj se kljub temu, da sem poprej že sodeloval pri organizacijah podobnih športnih dogodkov podobna misel ni porodila že kdaj prej. No, kakor koli, nato je minilo še kar nekaj let med katerimi sem iskal lastno športno samopodobo. Včasih celo poizkusil s kakšnim tekom a hitro izgubil motivacijo. Nekaj vzponov in padcev same telesne pripravljenosti. In nato spet enkrat, čisto spotoma v pogovoru s kolegicami, da grejo na Nočno 10ko na Bled in da je to res en super nepozaben dogodek. In čez eno leto spet še enkrat isti pogovor. Nato je bilo obdobje korone in karanten kjer mislim, da se nas je kar veliko spet polenilo. No in nato kar na lepem pade prva novoletna zaobljuba na to temo – zaobljuba za leto 2021, da se pripravim, prijavim ter odtečem tek na enem tekaškem dogodku. No te zaobljube nisem držal. Sem jo pa obnovil že takoj naslednjo novo leto. Sprva tudi tej zaobljubi ni kazalo ravno najbolje saj je prišel že mesec maj, jaz pa še niti enkrat nisem obul tekaških čevljev. No, nato grem po poti PST okoli Ljubljane in sem s časom hoje zelo zadovoljen – in začnejo se porajati celo vprašanja ali bi morda lahko naslednje leto pot deloma pretekel in lastni rezultat še izboljšal. Takoj po pohodu pa v naši privatni Facebook »chat« skupini ideja, če bi kdo šel na oviratlon konec meseca maja. Sam sem vedel, da za kaj takšnega predhodno potrebujem vsaj par tednov treninga, kar pa mi vsekakor ne bo zneslo, saj rabim najprej kakšen teden ali morda celo dva da zacelim nekaj manjših žuljev od pohoda. Vendar sem kot kontra ponudbo ponudil, da bi lahko šli na Nočno 10ko na Bled. No, na kratko povedano, na koncu moja ponudba ni dobila podpornikov. Nato pa takoj za tem pohodom in »online« pogovorom tridnevni oddih z džakuzijem in savno … ter tekaško stezo s katero sem se začel kar hitro spogledovati. Kmalu ugotovim, da pohod ni pustil dolgotrajnejših posledic in, da lahko z zelo zmernim oz. realno povedano z zelo počasnim tempom na tekaški stezi brez problema tečem trideset minut in imam po tem še kar nekaj rezervne energije. No, nekaj dni je minilo, še vedno se poigravam z mislijo o Nočni 10ki, do katere je še dober mesec in kot strela z jasnega kar na enkrat pade odločitev – če mi uspe preteči deset kilometrov v manj kot eni uri se za letos prijavim na Nočno 10ko na Bledu. In s tem se tudi pričnejo moje povsem amaterske tekaške priprave.
Priprave na Nočno 10ko
Brez kakršnega koli predhodnega znanja kako se tega pravilno lotiti se začnem resneje pripravljati 24. maja. Takrat z zmernim tempom odtečem 10 km po ravnem Ljubljanskem barju in na koncu dobim referenčni čas ki se giblje okoli ure in dobrih deset minut. S časom sem takrat sicer presrečen a vidim, da me do zadanega cilja čaka še nekaj dela. In tako sem sklenil, da bom tekom naslednjega meseca poizkušal teči skoraj vsak drugi dan oz. trikrat na teden in upal, da bo to na koncu dovolj. In nekako tako kot sem takrat sklenil je tudi bilo. Vmes sem občasno pogledal kakšen youtube video o teku ali pa prebral kakšen članek. Tako sem spoznal, da je priporočljivo vaditi v ciklih kjer se izmenjujejo tri vrste teka – aerobni zmerni tek za grajenje kondicije, anaerobni intervalni tek za izboljševanje hitrosti in počasnejši vzdržljivostni daljši tek za podaljševanje dolžine teka. Ter še nekaj časa za regeneracijo mora biti vmes. Aja, pa še priporočljivo se je držati pravila desetih procentov, ki pravi, da naj povečanje intenzitete (povečanje razdalje teka ali izboljšava časa) iz tedna v teden ne preseže desetih procentov. In ali sem se teh pravil striktno držal? Na žalost ne, kar se je tekom priprav pokazalo kot bolečina v kolenu in gležnju za katero je bilo potrebnih nekaj dni počitka oz. zelo zmerne in krajše vadbe. Sem pa seveda vsekakor imel ta pravila nekje zadaj v mislih in včasih dodal kakšno raznolikost v svoj tek. Kar je bilo pa še najbolj pomembno pri vsem se mi pa zdi to, da sem imel tokrat v glavi jasen »zakaj tečem« in mi je bil vsak uspešno opravljen tek res v veselje saj sem vedel, da se s tem zmeraj bolj približujem svojemu zastavljenemu cilju.
Mineta dobra dva tedna. Letos so mesta za prijavo na Nočno 10ko omejena na maksimalno 1516 mest katera se hitro polnijo. Jaz pa še vedno nisem dosegel svojega cilja in pretekel desetih kilometrov v manj kot eni uri. Vera da mi bo še v pravem času uspelo doseči cilj in se prijaviti na dogodek počasi upada. Vendar kakor znam biti včasih po naravi trmast zaradi tega še nikakor ne odneham s tekom. Po parih dneh pride ponedeljek 13. junij in spet pogledam spletno stran Nočne 10ke kjer je sedaj število potrjenih prijav že 1509 – kar pomeni le še 7 prostih mest. Takoj obujem tekaške čevlje, sedem v avto in se odpeljem na barje kjer imam sedaj že dodobra naštudirano mojo 10k progo. Tokrat vem, da moram svoj čas skrajšati pod eno uro ali pa mi letošnja desetka na Bledu spolzi iz rok. In res iz sebe stisnem vso energijo kar sem jo imel tisti dan in pretečem progo v 59 min in 40 s. Yeeeeeees!!! Jaz to zmorem! Vmesni cilj dosežen! Kljukica! In drito domov ter takoj, brez kakršnihkoli pomislekov, pade prijava na nočno 10ko – imam zagotovljeno štartno številko! Od tukaj naprej pa potem samo še fokus predvsem bolj na utrjevanju forme kot pa želja po kakšnih večjih izboljšavah. In prav tako, se je tukaj po tem teku že tudi poznala močnejša bolečina v kolenu in gležnju, tako, da sem moral začeti malo bolj paziti kaj delam … vendar kakšno neumnost sem vseeno še storil.
P.S.: Število prijav na spletni strani nočne 10ke sem nato še spremljal in so se številke potrjenih prijav še nekaj zmanjšale in se je tekom nadaljnjih dveh dni lahko prijavilo še kar nekaj tekačev nakar so se prijave le dokončno zaprle. Tako, da tukaj dodam en manjši minus organizatorjem glede verodostojnosti in ažurnosti podatkov na spletni strani. Sam bi si želel, da bi bila spletna stran že od začetka na voljo z bolj ažurnimi ter točnimi informacijami pomembnimi za to leto. Tako pa sem po mojih opažanjih opazil, da so se nove, pravilne, informacije na spletni strani pojavile šele nekaj dni pred samim dogodkom. No, po drugi strani pa ne smem biti preveč kritičen saj je bila konec koncev tudi takšna spletna stran čisto dovolj dobra, da sem na koncu tudi dobil vse informacije katere sem potreboval. Glede drugega pa pohvale organizatorjem in glavnemu Igorju Zoniku (mimogrede – njegova osebna zgodba je tudi nadvse izjemna in vsekakor vredna časa za branje kakšnega čalnak o njemu), da so speljali super dogodek tako kot so ga.
Moje priprave so pa v celoti izgledale nekako takole:
Nočna 10ka
Sama nočna 10ka je bila zame pravzaprav le še češnja na vrhu torte. Vedel sem, da mi je moj cilj absolutno dosegljiv, le še vse moram dati od sebe in odteči progo tako kot jo znam. Vedel sem, da za optimalen tek potrebujem pred štartom nekaj minut ogrevanja in za kar sem si tudi predhodno rezerviral 15 min časa ter se primerno ogrel. Za tem pa trenutek resnice. Slušalke v ušesa in »tuc-tuc« glasbo tako na glas, da nisem slišal več niti lastnih misli. Fokus na 100%. Start in začetek teka. Vzdušje, ko začneš teči med toliko tekači te resnično potegne in ti da še dodatno energijo, ki jo moraš kar disciplinirano krotiti, da je ne potrošiš prehitro. Takoj na začetku, ko je gruča tekačev še zelo skupaj in gre vse skupaj malo počasneje, me je že kar zaskrbelo, da se zaradi tega že od začetka ne bom mogel držati svojega zadanega načrta in planiranega tempa ter se mi bo ta primanjkljaj nato poznal proti koncu. Zato me je parkrat premamilo in sem tu pa tam stopil malo hitreje in cik-cak malo prehiteval. Ne vem ali se je to ravno kaj dosti izplačalo ali pa sem zgolj po nepotrebnem trošil dragoceno energijo. Morda bi danes še enkrat dobro premislil ali bi ubral isto strategijo ali ne. Ko pa se je nato gruča bolj raztegnila pa je preostali tek stekel brez problemov. Predhodno sem si vse točno zapomnil kje se tekom trase končajo in začnejo kakšni kilometri, ter kakšne čase moram na teh točkah loviti če želim loviti končni čas 55 min (5 minut je vračunane rezerve za vsak primer). Tako, da je večino časa vse več ali manj šlo kar približno po planu. V drugi polovici trase sem sicer začel opažati, da mi tempo malenkost popušča vendar sem stisnil zobe in se probal držati planiranega tempa ter še kar zgledno lovil zastavljene čase kilometrov. Proti koncu sem že čutil utrujenost in telo mi je govorilo, da bi pa ono morda rajši malo počasneje ampak prišel je zadnji kilometer in po planu je bilo, da tukaj pritisnem do konca in dam res vse od sebe. In tako sem tudi storil. Sicer sem na koncu potem rabil deset minut, da sem na obrežju Blejskega jezera leže prihajal k sebi – ampak ratalo pa je. Uradni končni čas 0:58:13! Cilj dosežen! Pa ne samo eden, ampak pravzaprav kar dva – teči na tekaškem dogodku in imeti 10k čas pod eno uro. Vem da resnim rekreativnim športnikom to verjetno ne pomeni kaj dosti, ampak zame sta pa te dve kljukici res izjemen dosežek in na kar sem izredno ponosen.
Pa naprej?
Za naprej imam za enkrat samo željo redno vzdrževati to formo in morda bi se znalo zgoditi da bi lahko kdaj v prihodnosti padel še kakšen pol-maraton. To bi bila res zanimiva nadgradnja. Ali pa mogoče kakšen oviratlon … o katerem je bilo govora nekje vmes. Pustimo se presenetiti.
