Na tale majski pohod okoli Ljubljane sem se pa sedaj že tolikokrat pustil pregovoriti, da bi si ga lahko že skoraj štel med svoje tradicionalne dogodke. In prav tako je bilo tudi letos … čeprav spet malenkost drugače kot prejšnja leta.
Za letošnji pohod po Poti spominov in tovarištva (PST), drugače poimenovan tudi Pohod – Pot ob žici, se nas je dogovarjalo kar nekaj prijateljev. A na koncu, verjetno v večini zaradi napovedanega muhastega vremena, ostaneva v igri le še dva.
Kljub temu, da je bil plan, da na prvi kontrolni točki (kontrolna točka 1 – Vič) štartava takoj, ko se le ta odpre, pohod uradno začneva ob 6:10 v smeri proti Golovcu (taktični plan je najprej, ko sva še spočita, opravi z Golovcem). Na začetku se sicer še vedno malce pozna razočaranje, da bova letos obhodila Ljubljano brez dobre družbe ostalih prijateljev. Prav tako se pozna tudi na splošno malenkost manjša udeležba zaradi napovedanih občasnih ploh in nestabilnega vremena. Vendar kar se vremena tiče je zjutraj že nenavadno toplo in tudi o dežju ni bilo nobenega ne duha ne sluha. Le sivi oblaki in nežne meglice se še zaspano obirajo nad okoliškimi travniki.
Ker nama hitri korak ni tuj se tempo že na začetku ustali tam pri hitrih 11ih minutah na kilometer (vsaj tako nama pravijo najine “pametne naprave”). In hitro nama postane jasno, da je to, da sva letos v skupini le dva pravzaprav najina velika prednost. Tako, nekako ne ravno čisto obvezujoče in z veliko mero radovednosti na kakšnem nivoju je najina letošnja forma, oba skleneva, da bi lahko letos spremenila običajni pohod na hojo na čas in postavila osebno časovno referenco v koliko časa lahko obhodiva Ljubljano. Ideja naju hitro prevzame in s hitrim preračunom ugotoviva, da si, če ohraniva isti tempo, lahko obetava končni čas pohoda tam okoli 6h in pol … kar je pa že za skoraj 2h hitreje kot prejšnje leto. …in s tem je najin cilj za ta dan in ta pohod postavljen! Nato je pot le še premikanje nog in zbijanje šal.
Jutranje meglice po gozdu Golovca so to jutro res prav čarobne. Prav v užitek je bilo hoditi gor in dol po njegovih hribčkih v takšnem megleno-zaspanem vzdušju. Kljub zaspanem vzdušju pa se najin tempo še kar lepo drži in ob spustih nama zapaše tudi malo lahkega teka, kar tempo čez Golovec pravzaprav celo izboljša.
Ker imam relativno nove superge in med tekom začutim na stopalu par mest nelagodja se po spustu iz Golovca za hip ustaviva na klopci in kar preventivno povijem tisti del stopala kjer sem začutil nelagodje in vem, da so se mi v preteklosti že naredili žulji. Problem je hitro odpravljen in s hojo lahko nadaljujeva naprej.
Za vojašnico Edvarda Peperka pri BTC-ju je bila letos pot zaradi cestnih del na avtocestnih priključkih zaprta. Tako, da je bil narejen obvoz poti po Letališki in Bratislavski cesti. Zaradi zadostnega števila ostalih pohodnikov (in table na začetku obvoza) ni bilo težko slediti obvozu … vendar za voljo ljudi, ki so na pohodu prvič in ne poznajo Ljubljane prav dobro, bi si pa morda le želel še kakšno dodatno oznako tudi na samem obvozu, da odpravi še tisto malenkost nepotrebne nesigurnosti, da se slučajno ne bi zgrešilo kontrolne točke št. 4 (katera je bila letos ob Šmartinski cesti).
Med Žalami in Stožicami narediva še en hiter postanek. Malo preverim kako kaj stopala. Vidim, da se mi je med prsti začel delati manjši žulj zato ta del na hitro malo povijem in preprečim nadaljnje težave. In že spet hitro naprej.
Tempo se nama je tekom poti še celo malo povečal in je sedaj že pod 10min na kilometer. Tako hitro ugotoviva, da bova ciljni čas 6h in pol vsekakor dosegla in tudi izboljšala. Zato si v Kosezah prilagodiva cilj in zastaviva nov ciljni čas poti na 6h.
Bližava se koncu poti in malo se že tudi čutijo utrujeni podplati. Vendar, ko se spominjam kako je bilo na tem delu, ko sem prvič šel peš okoli Ljubljane je to kot noč in dan. Takrat zaradi vsakodnevnega, celodnevnega, sedenja v pisarni niti najmanj nisem bil pripravljen na takšno dolgo pot in sem na tem delu že pošteno šepal in na vse mogoče načine poizkušal najti najprimernejši način kako stopati, da bi me žulji manj boleli. No tokrat je bilo k sreči vse drugače in rezerve je bilo še na preteg.
Na zadnjo (oz. prvo) kontrolno točko prideva ob 11:54. In z najinim rezultatom – 5h in 44min – sva ZELO zadovoljna! Prejmeva vsak svojo kolajno in s presenečenjem izveva, da naj bi pred nama menda podelili le štiri kolajne … najin ponos kar poskoči 😄. Hkrati pa se nama poraja kar nekaj novih vprašanj … “Misliš, da če bi štartala takoj ob 6ih, da bi bila sedaj prva?”, “Je morda kdo dejansko tekel okoli Ljubljane in naju tako prehitel?”, “Koliko hitrejša bi morala bit, da bi bila prva?” itd. …. na katera nisva imela odgovora. Se je pa vsekakor pojavila želja, da bi, morda že naslednje leto, postavila najin rezultat na preizkušnjo in ga poizkusila še izboljšati. Vendar pustimo to za enkrat samo pri ideji.
