Tokrat se mi je, zelo spontano, izpolnila še ena že res dolgo hrepeneča želja – brezpotje čez Repov kot na Planjavo. Kot zadnje čase vedno bolj pogosto, se vsa zadeva začne en dan prej s klicem prijatelja “Kam gremo jutri?” In po parih sekundah imamo lokacijo – Planjava. Imamo pa tudi predlog za pot – čez nemarkiran Repov kot. Ostale detajle pa seveda dorečemo tik pred zdajci, ko zvečer skočimo na Šmarno goro. Kjer opazujemo hitro bližajoče bliskanje, nas malo opere dež in nato z lučkami nazaj v dolino – vendar o tem kdaj drugič.
Zjutraj naredimo najprej en krog, da se vsi naberemo v avto. Trije fantje, dve punci in že je avto poln smeha in pozitivne energije. Še en hiter postanek na bencinski, malo premetavanja po makadamskih luknjah Kamniškega kota in že smo na Jermanci. Obujemo gojzarje, oprtamo nahrbtnike in veselo pot pod noge.
Tokrat V klinu, pri tabli kjer piše Kamniško sedlo 2h 10min, zavijemo iz markirane poti v desno. Na lepo shojeno in lep sledljivo nemarkirano pot v Repov kot.
Po eni urici sproščene hoje, in nekaj vmesnih počitkih, nas pot le pripelje do tistih lepih zelenih tolmunčkov, kateri se zadnje čase tudi vse pogosteje med “scroll-anjem” pokažejo na instagramu. Prizor je res zelo mamljiv. Vendar ker ima voda samo tam okoli 5°C, se nobeden od nas ne opogumi, da bi bil to dober nadomestek za letošnje toplo morje. Tako, da po ponovnem kratkem počitku in uživanju v okoliških lepotah, nadaljujemo svojo pot.
Čez približno pol urce sledi prvi stik s hribovsko civilizacijo – prehiti nas planinka. Ok, lepo … smo pač počasni. Sledi še kakšnih 10 minut hoje – zagledamo isto planinko, ki sedaj počasi stopa nazaj. Malo za šalo malo za res povprašamo ali smo zašli in moramo morda obrniti tudi mi. Izmenjamo še nekaj besed ter ugotovimo, da je po nekem smešnem naklučju zašla ona. In to že V klinu, kjer je isto kot mi zavila desno proti Repovem kotu in ne proti Kamniškemu sedlu, ter nato Planjavi, kamor naj bi bila sprva namenjena. Ker je naš cilj isti, pot nazaj pa dolga, jo povabimo naj pot nadaljuje z nami. Malo nesigurno, mogoče s prvo mislijo, da nam ne bi bila v napoto, ali pa smo le mi izgledali malo preveč pisani, naposled le privoli v ponujeni predlog ter pot nadaljujemo skupaj.
Pred nami je prvi kratek strmejši del, kjer je potrebno uporabiti tudi roke. Ob poti nas pozdravijo kozorogi. Nato pa prečimo še gladke skalnate plošče. Vendar vse skupaj ni kaj dosti zahtevno. Vrv bi prišla prav le, če bi imeli v skupini tudi kakšnega resnično neizkušenega pohodnika ali pa otroka – kar pa tukaj temu ni bilo tako.
Pot postaja vse bolj visokogorska, malo bolj strma in za dobro oko še vedno dobro sledljiva. Vse dokler nas ne pripelje do krajšega skalnega skoka (levo od manjšega kamina) – katerega je potrebno preplezati. Plezanje sicer ni preveč zahtevno. Približno tri metre trdne skale z velikimi oprimki. Ker pa imamo sabo tudi nekaj vrvi, in vemo, da je to zadnja priložnost, da potreniramo še malo vrvne tehnike, le to tudi izkoristimo. Prav tako pa je nad skalnim skokom zelo priročno zabit tudi klin v katerega vpnemo karabin z matico in varujemo s polbičevim vozlom.
Sedaj nas do Srebrnega sedla loči le še par deset minut hoje. Uhojena potka ni več tako izrazita in kaj hitro uberemo svojo pot. Pobočje je še vedno malo strmejše vendar do sedla pridemo brez težav.
Od sedla nadaljujemo v levo po grebenu, kjer že naletimo na prve markacije in nato tudi prvi smerokaz za Planjavo. Kljub temu, da je do vrha še nekaj hoje pa le ta hitro mine.
Na vrhu je že kar nekaj pohodnikov, vendar prostora je za vse dovolj. Malo se razgledamo proti okoliškim vrhovom, pofočkamo in poštempljamo ter izberemo svoj udobni kotiček z razgledom proti Ljubljanski kotlini. Nebo je skoraj brez oblačka in nam je tako lepo, da med skalami obležimo za sigurno več kot pol ure.
Ker pa je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi morali od vrha posloviti in pot nadaljevali proti koči na Kamniškemu sedlu. Pot je na začetku zelo lepa, ko pa preide na zahodna pobočja Plnjave pa le ta postane malce bolj strma in zahtevna. Vendar z izjemo predela, kjer ob jeklenici prečimo del stene, pot tudi tukaj za ljubitelje skal ni nek bavbav. Se pa nam na kočo na Kamniškem sedlu odpre eden najlepših razgledov. Tako, da je bila tukaj kar nuja, da smo se za trenutek ustavili in naredili nekaj čudovitih fotk.
Ko stopimo na meliščnata pobočja sedla se od nas poslovi Sandra – punca, katera se nam je pridružila v Repovem kotu. Med našo skupno potjo smo od nje izvedeli veliko zanimivih stvari in že zelo hitro ugotovili, da gre za zelo prijetno Mariborčanko, ki rada hodi v hribe in ima v svoji zbirki že lepo število pohvale vrednih gorskih podvigov. Vendar ker ima za popoldan že zmenjene stvari katere ne bi rada zamudila se odloči, da se od nas poslovi in v dolino sestopi po melišču.
Pri koči si privoščimo zasluženo hladno pijačo, malo popačimo na klopci s srčkom ter tudi mi dokaj hitro pobegnemo proti dolini. Seveda pa jo sam, tako kot vedno, malo uporniško mahnem dol po melišču. Pod ostenjem Planjave si od blizu ogledam še vedno veliko gmoto lanskega snega, katera pa se je čez poletje od stene odmaknila že za kakšna dobra dva metra in ponudi res zanimiv prizor.
Izlet zaključimo prijetno utrujeni in zelo ponosni sami nase. Seveda pa nato na poti domov pade še ena zaslužena pica … in dan je zaključen v stilu.
Kalška gora, Kokrsko sedlo, Skuta 
V klinu takoj za tablo zavijemo desno 
Pogled na Kalški greben 
Gor do gozdička na desni 
Nekaj neuporabnih klinov 
Tolmuni Repovega kota 
Tolmun malo nižje ob poti 
Malo zelo lahkega plezanja 
Kozorogi ob poti 
Prečenje gladkih plošč 
Najzahtevnejši del poti 
Včasih tudi roke prav pridejo 
Razgled čez Zeleniške špice proti Ljubljanski kotlini 
Pogled proti Srebrnemu sedlu 
Pogled proti pogorelem Kocbekovem domu 
Razgled na Veliko planino 
Vrh se že vidi 
Panorama iz vrha Planjave 
Zmagovalna ekipa na vrhu Planjave 
Pot proti Kamniskemu sedlu 
Pogled na Kamniško sedlo 
Tako nastajajo najboljše instagram fotografije 
Zahtevnejši del na poti proti Kamniškemu sedlu 
Prečenje melišča na Kamniškem sedlu
