Jul
08
2021
0

Rjavina (2532 m) – 06.07.2021

Pogled proti domu Valentina Staniča in Triglavu.

Tale tura je bila pa sedaj že kar lep časa na mojem “to-do” seznamu. Pravzaprav sem se najbolj veselil zahtevne plezalne poti katera se proti Rjavini vzpenja preko njene severne stene in ponudi z zmerno dozo adrenalina.

Iz doline Kot sem ta dan štartal dokaj pozno – ob sedmih zjutraj. V gozdu je bilo še vedno prijetnih 15°C, kar je bilo za te poletne dni, ko se temperature čez dan dvigajo krepko čez 30°C, pravi raj. Vendar posamezni žarki, ki so se tam pa tam že prebili čez krošnje dreves pa so oznanjali kako močno je to jutranje sonce.

Ob vzpenjanju po levi strani doline me je nekje, ne daleč pod mano, stalno spremljalo prijetno žuborenje svežega potočka, kateri je pritekal izpod višje ležečih zaplat belega snega. Kljub temu, da se je proti dolini Kot še pred parimi tedni dalo turno smučati, so poletne temperature večino snega že stopile in se je tako preko parih osamljenih snežišč že dalo prečiti brez derez. Vendar, kljub vsemu je bil cepin še vedno zelo dobrodošel sopotnik.

Po parih urah hoje pa sem nato le prišel do razpotja in smerokaza kateri me je z napisom – Rjavina, 1h 30 min – usmeril levo proti zelo zahtevni planinski poti na Rjavino.

Pot je nato kar hitro postajala vedno bolj in bolj zahtevna. Začelo se je z vzpenjanjem preko skalnih polic, kjer je že bilo potrebno začeti gledati na vsak korak. Pod nogami je hrustalo veliko kamenja in peska ter bi lahko napačen korak kaj hitro povzročil zdrs ali pa neželjeno proženje kamenja.

Ko me je pot pripeljala do prvih klinov je bil pred mano že kar visok skalni skok. Tukaj sem si nadel opremo za samovarovanje. Vendar ker jeklenice tukaj še ni, mi komplet niti ni kaj dosti koristil. Za boljši občutek sem lahko karabine le natikal na kline, katerega pa je ob skoraj vsakem nadaljevanju, ko je karabin zdrsnil iz klina, zamenjal srž po celem telesu. Vendar je tudi tako šlo.

Nato, ko je teren postajal še bolj zahteven, pa so se začele tudi prve jeklenice in kar hitro sem prišel do prvega problema – snežišče z jeklenico pod snegom. Tukaj je bilo potrebno vodoravno prečiti približno štiri metre strmega pobočja. Z uporabo cepina sem najprej uspel osvoboditi približno meter jeklenice, vendar kljub temu je tri metre še vedno malo preveč za popkovino samovarovalnega kompleta. Tako, da je bila končna odločitev, da se dodatno varujem še z dvojno prusik vrvico. V sneg sem z lopatko cepina izkopal globoke stopničke za stopat, ter na dosegu popkovine pod zmrznjenim snegom še uspel izkopal delček jeklenice na katerega sem se lahko ob prečenju pripel tudi s popkovino. No, na koncu je bilo vse skupaj lažje kot sem si na začetku predstavljal.

Vendar kar hitro sem ugotovil, da to ni edino snežišče na tej poti. Že skoraj za ovinkom me je čakalo naslednje. K sreči tudi zadnje. Tukaj ni bilo jeklenic – samo klini, in še te pod snegom. K sreči je bila ta grapa bolj položna in mi je uspelo snežišče zaobiti po spodnji strani ter se po razpoki med steno in snežiščem potegniti nazaj do poti.

Naprej do vrha grebena je bilo potem vse lažje. Tudi jeklenice so bile potlej bolj pogoste. V samo pot sem dobil več zaupanja in začel uživati.

Ko se je pot priključila poti po grebenu je bilo potrebno zaviti levo. Do vrha Rjavine me je ločilo le še par minut hoje. Vendar na poti proti vrhu je še en zahtevenejši del, kjer je potrebno nekaj strmega plezanja po klinih in kjer bi si močno želel še kakšne dodatne jeklenice. Vendar tudi to sem uspešno preplezal ter osvojil vrh.

Na vrhu pa seveda razgled vse do Ljubljane in še naprej. Človek kar prime, da bi ostal tam gor. Tako, da sem se na vrhu zadržal vsaj pol ure, če ne še celo kaj več. Ko sem se le odpravil še pofočkati v vpisno knjižico sem začudeno in pozitivno presenečen spoznal, da sem letos vpisan kot šele deveti pristopnik.

Za povratek nazaj sem izbral pot po grebenu proti koči Valentina Stanežiča, vendar sem se potem predčasno po “bližnjici” spustil desno in nato nazaj v Kot.

Celotna pot je izjemno lepa, vendar je potem s plezalno potjo in potjo po grebenu tudi zelo zahtevna in si resnično zasluži trikotnik s klicajem. Vsekakor pa bi si želel na poti videti več jeklenic, saj sem iz sveta ferat navajen, da sem lahko na izpostavljenih delih vedno kam vpet. Tako, da bi morda vsem tistim, ki so radi sigurni v svojo varnost priporočal, da morda razmislijo, in s seboj vzamejo tudi kakšno deset ali pa celo dvajset metrsko gorniško vrv, ki bi znala na nekaterih delih priti prav.