{"id":123,"date":"2021-08-01T10:24:02","date_gmt":"2021-08-01T10:24:02","guid":{"rendered":"https:\/\/bernardpetek.com\/blog\/?p=123"},"modified":"2021-08-04T13:08:59","modified_gmt":"2021-08-04T13:08:59","slug":"dvodnevni-pobeg-med-kamniske-vrhove-20-21-07-2021-2-del","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/bernardpetek.com\/blog\/dvodnevni-pobeg-med-kamniske-vrhove-20-21-07-2021-2-del\/","title":{"rendered":"Dvodnevni pobeg med Kamni\u0161ke vrhove (20.-21.07.2021) – 2. del"},"content":{"rendered":"\n

Na spletni strani Arso-ta je bila vremenska napoved, da se bo pono\u010di nebo popolnoma razjasnilo in bom lahko onemel ob pre\u010dudovitem zvezdnatem nebu in lu\u010dkah v dolini. Zato je ta dan prva budilka zazvonila ob pol treh zjutraj. Kaj hitro sem ugotovil, da so med mano in zvezdami \u0161e vedno gosti oblaki. Pravzaprav so bili oblaki kar vse okoli bivaka. Tako sem se le ponovno zavil v spalno vre\u010do in ponovno zaspal.<\/p>\n\n\n\n

Za ta dan je bil son\u010dni vzhod napovedan za okoli pol \u0161estih. Torej, da bom ujel \u0161e jutranjo zarjo in ves \u010dar prebujanja novega dne je bila naslednja budilka nastavljena na peto uro zjutraj. Z veseljem ugotovim, da oblaki niso ve\u010d tako gosti in se proti vzhodu celo jasni ter se bo dalo opazovati son\u010dni vzhod. \u0160e bolj pa sem se razveselil, ko sem ugotovil, da se pred vrati bivaka pasejo gamsi. V tisti ne\u017eni jutranji zarji so izgledali res pre\u010dudovito. Nepremi\u010dno sem jih ob\u010dudova z odprtimi usti v vsej njihovi mogo\u010dnosti in lepoti, ter nisem mogel dojeti kak\u0161en privilegij imam jih videti takole \u010dez okno bivaka na radzalji par razte\u017eajev roke. …neprecenljivo.<\/p>\n\n\n\n

Ura je bila \u017ee malce \u010dez pol \u0161est in gamsi so odskakljali stran od bivaka ter sem tako lahko, z mirno vestjo brez, da bi jih zmotil, odprl vrata in stopil na sve\u017e jutranji zrak. Nebo nad Tursko goro je \u017ee gorelo v \u017eivo oran\u017eni barvi in ni mi bilo treba po\u010dakati dosti, da se je iza grebena posvetil prvi son\u010dni \u017earek. In nov dan se je rodil … waaaaaaw. Vse je bilo \u0161e toliko bolj \u010darobno saj so bili okoli Turske gore oblaki ter meglice. Ker pa sem imel ravno tak\u0161no sre\u010do, da sem lahko med vsemi temi meglicami videl son\u010dni vzhod \u010dez majhno jasnino med vsem tem puhom je bilo do\u017eivetje res pravli\u010dno. Uglavnem, ne morem najti primernih besed, ki bi lahko opisale to lepoto trenutka.<\/p>\n\n\n\n

Nato si le vzamem nekaj \u010dasa, da si pripravim zajterk, ga pojem, ter pospravim stvari v nahrbtnik. Ko je vse spakirano je bivak spet v tak\u0161nem stanju kot je bil pred mojim prihodom in lahko odrinem proti Mlinarskemu sedlu.<\/p>\n\n\n\n

Ob poti proti sedlu me iz bli\u017enjih hrib\u010dkov radovedno opazujejo gamsi. Prav tako pa ob pogledu nazaj opazim, da se je pri bivaku ustavil \u017ee prvi zasledovalec, pred katerim sem sedaj imel morda le kak\u0161nih petnajst minut prednosti.<\/p>\n\n\n\n

Ko pogledam \u010dez Mlinarsko sedlo proti Jezerskemu se pod mano razteza belo morje, s soncem obsijanih, puhastih oblakov. Pogled je res prav nebe\u0161ki. Malo postojim, potem pa me zaradi dokaj mo\u010dnih sunkov vetra zazebe in si moram nadeti vetrovko ter nadaljevati pot proti Grintavcu.<\/p>\n\n\n\n

Pot po grebenu postane hitro zahtevnej\u0161a ter kmalu pridem do prvih jeklenic. Kon\u010dno si lahko nadenem samovarovalni komplet za katerega sem \u017ee mislil, da ga nosim s seboj zaman. Pot nadaljujem ob spremstvu jeklenic \u010dez dokaj izpostavljen teren, kjer se levo in desno v globino raztezajo pe\u010dine. Na desni strani pa v globinah na Spodnji Ravni zagledam tudi \u010ce\u0161ko ko\u010do, ter upam, da sta tuja planinca, katera sem sre\u010dal prej\u0161nji ve\u010der le sre\u010dno dosegla svoj cilj.<\/p>\n\n\n\n

Malo pod vrhom Grintovca splezam \u0161e \u010dez par klinov in \u017ee sem na vrhu. Zmaga! Na vrhu se pojavim v “polni plezalni opremi” in takoj pritegnem pozornost starej\u0161ega para, kjer je gospo zanimalo od kje sem pri\u0161el. Prijetno pokramljamo, nakar onadva kreneta nazaj proti dolini, jaz pa zasedem klopco in se razkomotim. Posnamem par fotk, se pocahnem v knji\u017eico, po\u0161templjam svojo knji\u017eico, ter \u0161e malo u\u017eivam v prelepem razgledu na okoli\u0161ke vrhove ter z belimi oblaki zakrito ljubljansko kotlino. Nato nadaljulem pot \u010dez streho proti Kokr\u0161kemu sedlu.<\/p>\n\n\n\n

Ker prej\u0161nji ve\u010der pred spanjem nisem \u0161el do bli\u017enjega sne\u017ei\u0161\u010da po sneg in si nisem obnovil zaloge vode mi je sedaj ostalo le \u0161e par po\u017eirkov vode. Katere si privo\u0161\u010dim pri Cojzovi ko\u010di na Kokr\u0161kem sedlu. Razmi\u0161ljam ali naj nadaljujem pot \u0161e proti Kal\u0161kemu grebenu ter nato v dolino po lovski poti. Vendar se odlo\u010dim, da imam dovolj. Vode nimam ve\u010d in ker \u017eelim izlet ohraniti v samozadostnem duhu le te tudi ne kupim v ko\u010di. Poleg tega pa imam ob\u010dutek, da bo \u010disto prav, \u010de se tukaj usmerim proti dolini. In tako sem tudi storil.<\/p>\n\n\n\n

Ko pridem v gozd pod Kokr\u0161kim sedlom v hudourni\u0161ki strugi zagledam mokro skalo po kateri tiho te\u010de zelo majhen “poto\u010dek” vode. Ker sem brez vode in \u0161e vedno \u017eejen se ga zelo razveselim. Vendar plastenke si s to vodo ne moram napolniti, saj “poto\u010dek” njiker ne tvori “splapu”. Vse kar lahko naredim je, da grem na kolena ter usnice prislonim na skalo ter posrkam dva ali tri po\u017eirke vode. To parkrat ponovim in \u017eeja je \u017ee pozabljena. Nato pa direktno v dolino.<\/p>\n\n\n\n

Predno pa zapustim te konce si seveda moram ohladiti noge v tamkaj\u0161nem poto\u010dku Krvavcu. Ustavim se na parkiri\u0161\u010du kjer se cesta odcepi proti Kurji dolini, razgrnem brisa\u010do na prodnato nabre\u017eje potoka, ter noge namo\u010dim v hladno vodo. Po dvodnevni hoji od tega res ni bolj\u0161ega ob\u010dutka. Poslu\u0161am \u017euborenje vode, gledam zelene gozdove okoli sebe, vpisujem spomine v svojo bele\u017eko in ena ura mine kot bi trenil. Ves prerojen pospravim stvari, se spokam v avto ter vrnem nazaj v civilizacijo.<\/p>\n\n\n\n