{"id":239,"date":"2021-09-20T00:39:39","date_gmt":"2021-09-20T00:39:39","guid":{"rendered":"https:\/\/bernardpetek.com\/blog\/?p=239"},"modified":"2021-09-20T00:39:40","modified_gmt":"2021-09-20T00:39:40","slug":"planjava-cez-repov-kot-01-09-2021","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/bernardpetek.com\/blog\/planjava-cez-repov-kot-01-09-2021\/","title":{"rendered":"Planjava \u010dez Repov kot (01.09.2021)"},"content":{"rendered":"\n

Tokrat se mi je, zelo spontano, izpolnila \u0161e ena \u017ee res dolgo hrepene\u010da \u017eelja – brezpotje \u010dez Repov kot na Planjavo. Kot zadnje \u010dase vedno bolj pogosto, se vsa zadeva za\u010dne en dan prej s klicem prijatelja “Kam gremo jutri?” In po parih sekundah imamo lokacijo – Planjava. Imamo pa tudi predlog za pot – \u010dez nemarkiran Repov kot. Ostale detajle pa seveda dore\u010demo tik pred zdajci, ko zve\u010der sko\u010dimo na \u0160marno goro. Kjer opazujemo hitro bli\u017eajo\u010de bliskanje, nas malo opere de\u017e in nato z lu\u010dkami nazaj v dolino – vendar o tem kdaj drugi\u010d.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zjutraj naredimo najprej en krog, da se vsi naberemo v avto. Trije fantje, dve punci in \u017ee je avto poln smeha in pozitivne energije. \u0160e en hiter postanek na bencinski, malo premetavanja po makadamskih luknjah Kamni\u0161kega kota in \u017ee smo na Jermanci. Obujemo gojzarje, oprtamo nahrbtnike in veselo pot pod noge.<\/p>\n\n\n\n

Tokrat V klinu, pri tabli kjer pi\u0161e Kamni\u0161ko sedlo 2h 10min, zavijemo iz markirane poti v desno. Na lepo shojeno in lep sledljivo nemarkirano pot v Repov kot.<\/p>\n\n\n\n

Po eni urici spro\u0161\u010dene hoje, in nekaj vmesnih po\u010ditkih, nas pot le pripelje do tistih lepih zelenih tolmun\u010dkov, kateri se zadnje \u010dase tudi vse pogosteje med “scroll-anjem” poka\u017eejo na instagramu. Prizor je res zelo mamljiv. Vendar ker ima voda samo tam okoli 5\u00b0C, se nobeden od nas ne opogumi, da bi bil to dober nadomestek za leto\u0161nje toplo morje. Tako, da po ponovnem kratkem po\u010ditku in u\u017eivanju v okoli\u0161kih lepotah, nadaljujemo svojo pot.<\/p>\n\n\n\n

\u010cez pribli\u017eno pol urce sledi prvi stik s hribovsko civilizacijo – prehiti nas planinka. Ok, lepo … smo pa\u010d po\u010dasni. Sledi \u0161e kak\u0161nih 10 minut hoje – zagledamo isto planinko, ki sedaj po\u010dasi stopa nazaj. Malo za \u0161alo malo za res povpra\u0161amo ali smo za\u0161li in moramo morda obrniti tudi mi. Izmenjamo \u0161e nekaj besed ter ugotovimo, da je po nekem sme\u0161nem naklu\u010dju za\u0161la ona. In to \u017ee V klinu, kjer je isto kot mi zavila desno proti Repovem kotu in ne proti Kamni\u0161kemu sedlu, ter nato Planjavi, kamor naj bi bila sprva namenjena. Ker je na\u0161 cilj isti, pot nazaj pa dolga, jo povabimo naj pot nadaljuje z nami. Malo nesigurno, mogo\u010de s prvo mislijo, da nam ne bi bila v napoto, ali pa smo le mi izgledali malo preve\u010d pisani, naposled le privoli v ponujeni predlog ter pot nadaljujemo skupaj.<\/p>\n\n\n\n

Pred nami je prvi kratek strmej\u0161i del, kjer je potrebno uporabiti tudi roke. Ob poti nas pozdravijo kozorogi. Nato pa pre\u010dimo \u0161e gladke skalnate plo\u0161\u010de. Vendar vse skupaj ni kaj dosti zahtevno. Vrv bi pri\u0161la prav le, \u010de bi imeli v skupini tudi kak\u0161nega resni\u010dno neizku\u0161enega pohodnika ali pa otroka – kar pa tukaj temu ni bilo tako.<\/p>\n\n\n\n

Pot postaja vse bolj visokogorska, malo bolj strma in za dobro oko \u0161e vedno dobro sledljiva. Vse dokler nas ne pripelje do kraj\u0161ega skalnega skoka (levo od manj\u0161ega kamina) – katerega je potrebno preplezati. Plezanje sicer ni preve\u010d zahtevno. Pribli\u017eno tri metre trdne skale z velikimi oprimki. Ker pa imamo sabo tudi nekaj vrvi, in vemo, da je to zadnja prilo\u017enost, da potreniramo \u0161e malo vrvne tehnike, le to tudi izkoristimo. Prav tako pa je nad skalnim skokom zelo priro\u010dno zabit tudi klin v katerega vpnemo karabin z matico in varujemo s polbi\u010devim vozlom.<\/p>\n\n\n\n

Sedaj nas do Srebrnega sedla lo\u010di le \u0161e par deset minut hoje. Uhojena potka ni ve\u010d tako izrazita in kaj hitro uberemo svojo pot. Pobo\u010dje je \u0161e vedno malo strmej\u0161e vendar do sedla pridemo brez te\u017eav.<\/p>\n\n\n\n

Od sedla nadaljujemo v levo po grebenu, kjer \u017ee naletimo na prve markacije in nato tudi prvi smerokaz za Planjavo. Kljub temu, da je do vrha \u0161e nekaj hoje pa le ta hitro mine.<\/p>\n\n\n\n

Na vrhu je \u017ee kar nekaj pohodnikov, vendar prostora je za vse dovolj. Malo se razgledamo proti okoli\u0161kim vrhovom, pofo\u010dkamo in po\u0161templjamo ter izberemo svoj udobni koti\u010dek z razgledom proti Ljubljanski kotlini. Nebo je skoraj brez obla\u010dka in nam je tako lepo, da med skalami oble\u017eimo za sigurno ve\u010d kot pol ure.<\/p>\n\n\n\n

Ker pa je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi morali od vrha posloviti in pot nadaljevali proti ko\u010di na Kamni\u0161kemu sedlu. Pot je na za\u010detku zelo lepa, ko pa preide na zahodna pobo\u010dja Plnjave pa le ta postane malce bolj strma in zahtevna. Vendar z izjemo predela, kjer ob jeklenici pre\u010dimo del stene, pot tudi tukaj za ljubitelje skal ni nek bavbav. Se pa nam na ko\u010do na Kamni\u0161kem sedlu odpre eden najlep\u0161ih razgledov. Tako, da je bila tukaj kar nuja, da smo se za trenutek ustavili in naredili nekaj \u010dudovitih fotk.<\/p>\n\n\n\n

Ko stopimo na meli\u0161\u010dnata pobo\u010dja sedla se od nas poslovi Sandra – punca, katera se nam je pridru\u017eila v Repovem kotu. Med na\u0161o skupno potjo smo od nje izvedeli veliko zanimivih stvari in \u017ee zelo hitro ugotovili, da gre za zelo prijetno Maribor\u010danko, ki rada hodi v hribe in ima v svoji zbirki \u017ee lepo \u0161tevilo pohvale vrednih gorskih podvigov. Vendar ker ima za popoldan \u017ee zmenjene stvari katere ne bi rada zamudila se odlo\u010di, da se od nas poslovi in v dolino sestopi po meli\u0161\u010du.<\/p>\n\n\n\n

Pri ko\u010di si privo\u0161\u010dimo zaslu\u017eeno hladno pija\u010do, malo popa\u010dimo na klopci s sr\u010dkom ter tudi mi dokaj hitro pobegnemo proti dolini. Seveda pa jo sam, tako kot vedno, malo uporni\u0161ko mahnem dol po meli\u0161\u010du. Pod ostenjem Planjave si od blizu ogledam \u0161e vedno veliko gmoto lanskega snega, katera pa se je \u010dez poletje od stene odmaknila \u017ee za kak\u0161na dobra dva metra in ponudi res zanimiv prizor.<\/p>\n\n\n\n

Izlet zaklju\u010dimo prijetno utrujeni in zelo ponosni sami nase. Seveda pa nato na poti domov pade \u0161e ena zaslu\u017eena pica … in dan je zaklju\u010den v stilu.<\/p>\n\n\n\n