{"id":35,"date":"2021-07-08T12:57:33","date_gmt":"2021-07-08T12:57:33","guid":{"rendered":"https:\/\/bernardpetek.com\/blog\/?p=35"},"modified":"2021-07-13T16:48:17","modified_gmt":"2021-07-13T16:48:17","slug":"rjavina-2532-m-06-07-2021","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/bernardpetek.com\/blog\/rjavina-2532-m-06-07-2021\/","title":{"rendered":"Rjavina (2532 m) – 06.07.2021"},"content":{"rendered":"\n

Tale tura je bila pa sedaj \u017ee kar lep \u010dasa na mojem “to-do” seznamu. Pravzaprav sem se najbolj veselil zahtevne plezalne poti katera se proti Rjavini vzpenja preko njene severne stene in ponudi z zmerno dozo adrenalina.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Iz doline Kot sem ta dan \u0161tartal dokaj pozno – ob sedmih zjutraj. V gozdu je bilo \u0161e vedno prijetnih 15\u00b0C, kar je bilo za te poletne dni, ko se temperature \u010dez dan dvigajo krepko \u010dez 30\u00b0C, pravi raj. Vendar posamezni \u017earki, ki so se tam pa tam \u017ee prebili \u010dez kro\u0161nje dreves pa so oznanjali kako mo\u010dno je to jutranje sonce.<\/p>\n\n\n\n

Ob vzpenjanju po levi strani doline me je nekje, ne dale\u010d pod mano, stalno spremljalo prijetno \u017euborenje sve\u017eega poto\u010dka, kateri je pritekal izpod vi\u0161je le\u017ee\u010dih zaplat belega snega. Kljub temu, da se je proti dolini Kot \u0161e pred parimi tedni dalo turno smu\u010dati, so poletne temperature ve\u010dino snega \u017ee stopile in se je tako preko parih osamljenih sne\u017ei\u0161\u010d \u017ee dalo pre\u010diti brez derez. Vendar, kljub vsemu je bil cepin \u0161e vedno zelo dobrodo\u0161el sopotnik.<\/p>\n\n\n\n

Po parih urah hoje pa sem nato le pri\u0161el do razpotja in smerokaza kateri me je z napisom – Rjavina, 1h 30 min – usmeril levo proti zelo zahtevni planinski poti na Rjavino.<\/p>\n\n\n\n

Pot je nato kar hitro postajala vedno bolj in bolj zahtevna. Za\u010delo se je z vzpenjanjem preko skalnih polic, kjer je \u017ee bilo potrebno za\u010deti gledati na vsak korak. Pod nogami je hrustalo veliko kamenja in peska ter bi lahko napa\u010den korak kaj hitro povzro\u010dil zdrs ali pa ne\u017eeljeno pro\u017eenje kamenja.<\/p>\n\n\n\n

Ko me je pot pripeljala do prvih klinov je bil pred mano \u017ee kar visok skalni skok. Tukaj sem si nadel opremo za samovarovanje. Vendar ker jeklenice tukaj \u0161e ni, mi komplet niti ni kaj dosti koristil. Za bolj\u0161i ob\u010dutek sem lahko karabine le natikal na kline, katerega pa je ob skoraj vsakem nadaljevanju, ko je karabin zdrsnil iz klina, zamenjal sr\u017e po celem telesu. Vendar je tudi tako \u0161lo.<\/p>\n\n\n\n

Nato, ko je teren postajal \u0161e bolj zahteven, pa so se za\u010dele tudi prve jeklenice in kar hitro sem pri\u0161el do prvega problema – sne\u017ei\u0161\u010de z jeklenico pod snegom. Tukaj je bilo potrebno vodoravno pre\u010diti pribli\u017eno \u0161tiri metre strmega pobo\u010dja. Z uporabo cepina sem najprej uspel osvoboditi pribli\u017eno meter jeklenice, vendar kljub temu je tri metre \u0161e vedno malo preve\u010d za popkovino samovarovalnega kompleta. Tako, da je bila kon\u010dna odlo\u010ditev, da se dodatno varujem \u0161e z dvojno prusik vrvico. V sneg sem z lopatko cepina izkopal globoke stopni\u010dke za stopat, ter na dosegu popkovine pod zmrznjenim snegom \u0161e uspel izkopal del\u010dek jeklenice na katerega sem se lahko ob pre\u010denju pripel tudi s popkovino. No, na koncu je bilo vse skupaj la\u017eje kot sem si na za\u010detku predstavljal.<\/p>\n\n\n\n

Vendar kar hitro sem ugotovil, da to ni edino sne\u017ei\u0161\u010de na tej poti. \u017de skoraj za ovinkom me je \u010dakalo naslednje. K sre\u010di tudi zadnje. Tukaj ni bilo jeklenic – samo klini, in \u0161e te pod snegom. K sre\u010di je bila ta grapa bolj polo\u017ena in mi je uspelo sne\u017ei\u0161\u010de zaobiti po spodnji strani ter se po razpoki med steno in sne\u017ei\u0161\u010dem potegniti nazaj do poti.<\/p>\n\n\n\n

Naprej do vrha grebena je bilo potem vse la\u017eje. Tudi jeklenice so bile potlej bolj pogoste. V samo pot sem dobil ve\u010d zaupanja in za\u010del u\u017eivati.<\/p>\n\n\n\n

Ko se je pot priklju\u010dila poti po grebenu je bilo potrebno zaviti levo. Do vrha Rjavine me je lo\u010dilo le \u0161e par minut hoje. Vendar na poti proti vrhu je \u0161e en zahtevenej\u0161i del, kjer je potrebno nekaj strmega plezanja po klinih in kjer bi si mo\u010dno \u017eelel \u0161e kak\u0161ne dodatne jeklenice. Vendar tudi to sem uspe\u0161no preplezal ter osvojil vrh.<\/p>\n\n\n\n

Na vrhu pa seveda razgled vse do Ljubljane in \u0161e naprej. \u010clovek kar prime, da bi ostal tam gor. Tako, da sem se na vrhu zadr\u017eal vsaj pol ure, \u010de ne \u0161e celo kaj ve\u010d. Ko sem se le odpravil \u0161e pofo\u010dkati v vpisno knji\u017eico sem za\u010dudeno in pozitivno presene\u010den spoznal, da sem letos vpisan kot \u0161ele deveti pristopnik.<\/p>\n\n\n\n

Za povratek nazaj sem izbral pot po grebenu proti ko\u010di Valentina Stane\u017ei\u010da, vendar sem se potem pred\u010dasno po “bli\u017enjici” spustil desno in nato nazaj v Kot.<\/p>\n\n\n\n

Celotna pot je izjemno lepa, vendar je potem s plezalno potjo in potjo po grebenu tudi zelo zahtevna in si resni\u010dno zaslu\u017ei trikotnik s klicajem. Vsekakor pa bi si \u017eelel na poti videti ve\u010d jeklenic, saj sem iz sveta ferat navajen, da sem lahko na izpostavljenih delih vedno kam vpet. Tako, da bi morda vsem tistim, ki so radi sigurni v svojo varnost priporo\u010dal, da morda razmislijo, in s seboj vzamejo tudi kak\u0161no deset ali pa celo dvajset metrsko gorni\u0161ko vrv, ki bi znala na nekaterih delih priti prav.<\/p>\n\n\n\n